Hvala moijm puncam, da smo danes preživele čudovit popoldan na našem”pikniku” ob hrani, pijači in obillici smeha.

Lahko noč!

Dogovorim se z nekom, da greva na kavo po njegovi obveznosti. Nekaj minut prej se zrihtam in mu grem naproti, o tem ga obvestim s kratkim SMSom. Čakam pred ustanovo njega od nikoder.Si mislim, da se je pač zavleklo. 45min hodim gor in dol. Vmes pokličem in nič. Nobenega odgovora.
Pa ne že spet! Spet sem se pustila “nategniti” na suho. Pa saj sem navajena… Vsaj na fajn sprehodu sem bila.
Včeraj me ta oseba pokliče, ampak nisem imela telefona pri sebi. 4 neodg.klici. Pač pokličem nazaj in najprej poslušam opravičevanje za prejšni dan. Ja vredu je.Seveda poslušam opravičevanje v takem tonu, kot da bi se mogla jaz opravičiti za situacijo. Hitro uredim in grem svojo pot.

Potem je tu še nekdo za katerega vedno bolj mislim, da sem zlata rezerva. Ko pač nikogar ni, sem na vrsti spet jaz. In to dopuščam že 4 mesece. Zakaj že? Ma saj sama ne vem. On pa se zaveda, da me z lahkoto “obrne”.

Ja, očitno je res nekaj narobe z mano!

Novi antihistaminiki mi povzročajo težave – zaspanost in težko glavo.

Kdor je poznal M. je vedel da je bil pogreb točno tak kot bi si ga on želel zase, če bi imel možnost izbire. Skozi pesmi, ki jih je igrala pleh banda godba na pihala smo se sprehodili skozi njegovo življenje. Ni bilo potrebnih nobenih osladnih besed ali župnika s katerim imam zelo slabe izkušnje… Butasto se sliši, da je pogreb lep, ampak ta je bil pa res lep.

Bil je šele “moj drugi” od “takrat” in spet so privreli vsi spomini.  Še vedno nisem sposobna vstopiti v mrliško vežico ali stopiti do groba. Preveč boli. Sem pa zato z veseljem pri “našem” grobu enega prižgala, da sem uredila misli in funkcionirala naprej.

Večer smo preživeli z druženjem ob hrani in pijači, ter obujali spomine…

Čeprav sem smešna v obraz in dekolte, ter imam pisane roke sem prav navdušena nad prvimi sončnimi opeklinami. To pomeni, da se je pravi sonček prebudil. Res je bila fantastična nedelja. Ljudje, ki jih imam rada, ter jih premalo vidim so polepšali moj dan.

Saj ne vem, če sem že dojela…dobila sem službo. Maja začnem. Sem zelo vesela, ampak še ni prišlo do mene! Saj bo!

Kljub veliki žalosti me je danes močno presenetil telefonski klic od tam, kjer nisem dobila službe. Odprlo se je novo delovno mesto, še bolj primerno za mene in še bolje plačano. V ponedeljek me pričakujejo, da se vse dogovorimo kako in kaj. Vesela sem. Srečna pa bom šele takrat, ko bo vse skupaj 100%.

Upam, da nebo neha jokati.Dovolj imam dežja. Želim si sončka in njegove energije!

Službe nisem dobila! Razočaranje je bilo kar veliko, saj sem imela nenormalno dober občutek.

Prijatelji me tolažijo, da me čaka nekje nekaj boljšega. Upam, da res in to prav kmalu, če ne…ne vem od kod bom vzela denar.

Ne vem ali je stres kriv za srbečico ali pa sem kaj takega pojedla, kar je sprožilo “alergijsko reakcijo”. Vse me srbi, predvsem tiste značilne točke na obrazu – pod očmi, v predelu obrvi, ob nosu, kjer imam tudi en grd rdeč flek. Srbijo roke, podplati, gležnji, kolena. Ker nisem jedla ničesar kar bi vsebovalo kar koli z vsebnostjo arašidov ali oljčnega olja sumim na kak fin dodatek v salami ali pašteti. Grrr! Bolj sem”stara”, več je tega sranja!

Živcirajo me tudi lasje. Po eni strani mi je fino, ker so dolgi kot že dolgo ne, po drugi strani pa ja…Kjer se mi dotikajo obraza srbiiiiiiiiiiiiiiii!

Joj, samo jamram!

Čez 5,5h moram vstati. Spet bo noč prekratka.

Takole, malce sem se izpihala in napisala in počasi se bom zvalila v posteljo, 3x globoko vdihnila sveži zrak, ki prihaja skozi odprto okno. Ja, ni važno kateri letni čas je in kolikšne so temperature, okno mora biti vedno odprto na kip.

V času od decembra do sedaj sem poslala kar nekaj prošenj. Od dveh sem dobila pisni odgovor, da so pač izbrali nekoga drugega, od ene 10 ni bilo nobene povratne informacije, čeprav sem pošiljala po pošti in priporočeno, za eno službo sem bila celo na dveh razgovorih, kjer so obljubljali veliko a kot vidite ni bilo nič iz tega. Niti kurc te gleda nisem dobila za na konec. Sem pa naknadno izvedela, da je bolje tako…

Prošnja je romala tudi na eno zelo dobro stoječe, ugledno podjetje, kjer veliko dajo na svoje zaposlene bla bla bla bla. Mislim da je minil že več kot mesec, ko sem dobila povratno informacijo, da me v naslednjih dneh obvestijo o nadaljnih postopkih. Še vedno me niso.

V zadnjih 14 dneh sem opravila tri razgovore. Vsi trije moram rečti so bili kar korektno opravljeni. Bodoči delodajalci oz. predstavniki podjetja so bili dobro pripravljeni.

Sedaj pa čakanje. Na prvem razgovoru so obljubili, da se oglasijo do konca aprila, saj so dobili veliko prijav in morajo opraviti veliko razgovorov.

Drugi razgovor je potekal v slovenščini, nemščini in angleščini. Malo mešano. V roku enega meseca se oglasijo…

Tretji razgovor, ki je do sedaj obetal največ pa so vodile tri vodilne gospe. Občutki zelo dobri. V petek bi me naj poklicali, da mi sporočijo svojo odločitev. Saj ne, da sem bila v petek kot živčna razvalina z cmokom v grlu, z pogostimi obiski WCja, tečna itd. Ampak klica nisem dočakala. Res me razjezi tole čakanje. Naj raje povejo, da pokličejo v prihodnjih dneh pa bi bilo lažje.

Ne vem kaj naj si mislim. Tisti dobri občutek je izginil oz. nimam upanja, da sem dobila službo, čeprav smo bile samo tri, in za eno vem, da ni imela šans. (grdo povedano, ampak poznam in vem)  Kdo je bila tretja kandidatka pa ne vem.

Ma saj ne vem… Mogoče se pa jutri zgodi čudež in me pokličejo. Vsi mi pravijo, da me vleče naprej znanje nemščine, ki je na gorenjskem baje redkost. Bomo videli.

Pa naj mi še kdo reče, da v moji stroki primankuje kadra! Sošolci iz faxa, sploh moja smer redko kdo dejansko dela v turizmu. Srečujem jih kot prodajalko v drogeriji, prodajalko v trgovini s čevlji, prodajalca v tehniški trgovini…

Da pa ne bo vse tako črno pa ena žabica za popestritev

http://www.2000greetings.com/gecko.swf

Po poti v trgovino je rosilo glih toliko, da sem potrebovala dežnik. Ko sem bila v trgovini pa se je vlilo kot iz škafa.  Po poti domov je še vedno lilo, hkrati pa je sonce pripekalo z vso svojo spomladansko močjo. Katastrofa! Trenutno sije sonce in celo NE dežuje.

Šla bi na kolo pa ne upam reskirati. Nočem biti mokra kot miš in pokasirati prehlada. Zato bom ostala doma in čakala, da me prime pospravljalna mrzlica. Stanovanje je potrebno tega. Treba bo tudi kaj skuhati. In potem upam na kak sprehod v dvoje ali troje.

Ah ja, april, april…

Kako dolgo me bo držala?

Zakaj blog? Ne, moje življenje ni tako zelo zanimivo, ampak se preprosto dogajajo stvari, ki bi jih rada delila še s kom drugim – take čist banalne iz vsakdana. Včasih me popade tudi kako globokoumno razmišljanje.

Ampak bodi ga dovolj za danes!