V petek je bilo čudno vreme. Sploh popoldan. Tako kot mi je bilo tudi nebo žalostno. Tik pred pogrebom so začele padati debele kaplje. Niso me motile. Če bi se vlilo bi se pač vlilo. Ampak se ni. Kaplje so prenehale padati, ko pa je bil pogreb končan pa se je naredil lep sončen popoldan.
Kdor je poznal M. je vedel da je bil pogreb točno tak kot bi si ga on želel zase, če bi imel možnost izbire. Skozi pesmi, ki jih je igrala pleh banda godba na pihala smo se sprehodili skozi njegovo življenje. Ni bilo potrebnih nobenih osladnih besed ali župnika s katerim imam zelo slabe izkušnje… Butasto se sliši, da je pogreb lep, ampak ta je bil pa res lep.
Bil je šele “moj drugi” od “takrat” in spet so privreli vsi spomini. Še vedno nisem sposobna vstopiti v mrliško vežico ali stopiti do groba. Preveč boli. Sem pa zato z veseljem pri “našem” grobu enega prižgala, da sem uredila misli in funkcionirala naprej.
Večer smo preživeli z druženjem ob hrani in pijači, ter obujali spomine…
Čeprav sem smešna v obraz in dekolte, ter imam pisane roke sem prav navdušena nad prvimi sončnimi opeklinami. To pomeni, da se je pravi sonček prebudil. Res je bila fantastična nedelja. Ljudje, ki jih imam rada, ter jih premalo vidim so polepšali moj dan.
Saj ne vem, če sem že dojela…dobila sem službo. Maja začnem. Sem zelo vesela, ampak še ni prišlo do mene! Saj bo!
