Sploh se ne zavedamo kako minljivi smo. Danes si, jutri te ni. Smrt ne izbira. Pade kdo pade. Tokrat je “padel” nekdo vsaj 30 let prezgodaj. Infarkt. Hudo mi je, predvsem za njegove bližnje. Resnično hudo! 
Jutri je pogreb. Ne vem če bom sposobna se ga udeležiti, saj vsaka taka stvar odpre moje stare rane, ki še niso zaceljene…
Kljub veliki žalosti me je danes močno presenetil telefonski klic od tam, kjer nisem dobila službe. Odprlo se je novo delovno mesto, še bolj primerno za mene in še bolje plačano. V ponedeljek me pričakujejo, da se vse dogovorimo kako in kaj. Vesela sem. Srečna pa bom šele takrat, ko bo vse skupaj 100%.
Upam, da nebo neha jokati.Dovolj imam dežja. Želim si sončka in njegove energije!
